LOKALNI DENAR

Neredki proučevalci denarnih sistemov so zaprepadeni nad spoznanjem, kako malo ljudje na splošno vemo o denarnih alternativah, in kako docela so pozabljene tiste uspešne epizode iz denarne zgodovine, ki so ogrozile vladajoči centralizirani monetarizem. Enega prvih celovitih predlogov za korenito drugačen denarni sistem je na prelomu XX. stoletja v knjigi Naravni gospodarski red predstavil Silvio Gesell, ki je dogmo monetaristov postavil povsem na glavo - če ne morda šele na noge.
V osnovi njegovega predloga gre za makroekonomsko problematiko izbire načina zapiranja vrzeli povpraševanja, t. j. razlike med celotno ustvarjenim dohodkom ter za potrošnjo takoj razpoložljivim dohodkom. To, da nekateri privarčujejo del svojega dohodka za gospodarsko rast pomeni težavo, saj kratkoročno gledano duši agregatno potrošnjo celotnega produkta. Zato se lahko zgodi, da del že ustvarjenega proizvoda v nekem letu ostane v zalogah. Tako bi morala biti proizvodnja v naslednjem letu ustrezno manjša, da bo spet, vendar na nižji ravni, doseženo ravnovesje med obsegom proizvodnje in potrošnje, ki je dolgoročno edino vzdržno. Torej, kadar nekateri varčujejo, je treba ustvariti nadomestno kupno moč, da bi v naslednjem gospodarskem ciklusu lahko dosegli rast. Najpomembnejša pri tem je izbira načina za 'monetizacijo varčevanja' - torej izbire načina zapiranja povpraševalne vrzeli. Dilema zahteva izbor, ta pa razkrije, ali se denarne oblasti vidijo kot imperialne ali kot demokratične.
O imperialni monetarni politiki ne izgubljamo besed, saj o njej lahko beremo povsod drugod! Gesell pa predlaga demokratično možnost zapiranja vrzeli. Silvio Gesell, nemški trgovec in teoretični ekonomist, je 1916. leta predlagal t.i. naravni ekonomski red, od katerega se še danes učijo tako makroekonomisti kot anarhisti. Novi red bo naravni ekonomski red (v izvirniku natürliche Wirtschaftsordnung), ki bo na temeljih svobodnega gospodarstva omogočil nastanek svobodnega gospodarstva (Freiwirtschaft), temelječega na ideji svobodnega denarja (Freigeld) in svobodne zemlje (Freiland), ki bo vsa v javni lasti. V takšnem ekonomskem redu bi bil vsak odvisen le od svojih talentov, kar bi izboljševalo zmožnosti cele skupnosti, da skrbi za revne. V tem je izvir razlike med njim in Karlom Marxom, ki je ekonomski red obravnaval kot družbeno ustvarjeno strukturo.
Skratka, Gesell je na denarnem področju opazil, da skladiščenje katerega koli blaga, razen denarja, nekaj stane - žito izgublja svojo vlago, kovinski izdelki rjavijo, hiše se amortizirajo zaradi vremena ipd. Tako ima denar veliko prednost pred vsemi drugimi vrstami blaga, ker je cenen hranilec vrednosti. Gesell je dojel naslednje: denar v kroženju rabi spodbudo zato, da svojo menjalno nalogo opravi čim hitreje in čim večkrat v enoti časa, tako da lahko manjša količina denarja pri zadostni hitrosti obrata nadomesti celoten izpad obtoka denarja zaradi varčevanja. Če se denar obrne samo enkrat, tedaj nakup sto vrednostnih enot proizvodnje zahteva sto vrednostnih enot denarja; če bi se denar obrnil desetkrat, bi za nakup sto enot proizvodnje zadoščalo že samo deset enot denarja itn. Njegov predlog torej izhaja iz tega, da je treba denar, ki ga človek ne prihrani, ampak nameni potrošnji, obvezno kaznovati z razvrednotenjem, če predolgo leži v žepu in se ne 'obrača'. Zato predlaga, da bi centralna banka namesto obresti varčevalcu in posojilodajalcu zaračunala ležarino za denar v obtoku ali prispevek za obtok.
Takšen predlog, četudi najprej precej sumljiv tistim z malo denarja, ima dve veliki prednosti: skupno povpraševanje po denarnih sredstvih ne bi več naraščalo z eksponentno rastjo, saj bi denar ostajal v obtoku z zelo veliko hitrostjo obrata; obenem pa je pomembno tudi to, da medtem, ko gredo danes plačane obresti v zasebne žepe, pa bi prispevek za obtok pomenil javno pridobitev, ki bi zmanjšala potrebo po obdavčenju dohodkov iz dela in obdavčenju nakupa osnovnih dobrin, kar je ljudem z malo denarja neposredno v prid.
Denarna reforma iz Wörgla
John Maynard Keynes je v svojem monumentalnem makroekonomskem delu Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja iz l.1936 zapisal, sicer iz ideološko nasprotnega stališča,. >da se bo prihodnost več naučila od Gesellovega duha kot od Marxa<. Vsaj zaenkrat moramo ugotoviti, da se ta napoved še ni uresničila. Kljub temu pa so praktični poskusi uporabe Gesellovega predloga izjemno odločno potrdili njegova predvidevanja. Svetovno je odmeval velik uspeh in propad denarne reforme v avstrijskem mestecu Wörgl, ki je leta 1932 izpeljal denarno reformo, ki še danes navdihuje.
To je bil čas velike svetovne depresije, ki jo je Avstrija po razpadu imperija že dočakala v slabem stanju, kriza pa je vse skupaj le še poslabšala. V Wörglu je brezposelnost takrat dosegla 30% stopnjo, davčni prihodki občine so se krčili, močno so usahnila nakazila iz državne in pokrajinske blagajne, za vratom pa so jim visela še bremena visokih dolgov, ki jih ni bilo več mogoče odplačevati - občina je bila skratka na robu bankrota. V takih brezupnih razmerah se je mestni svet odločil izdati 12.600 potrdil oziroma t.i. brezobrestnih šilingov, ki so bili zavarovani z enako vsoto pravih šilingov, naloženih v običajni banki. Mestni svet je potrdila izdal za financiranje projektov kot so popravila cest, gradnja mostu in smučarske skakalnice, namestitev uličnih svetilk ter podobnih komunalnih del. Z novoustvarjenim denarjem so lahko plačali delavce, kupili material, sprejemali so ga v mestnih trgovinah in pri lokalnih obrtnikih, z njimi pa je bilo mogoče plačati tudi dajatve občini. Z možnostjo kroženja potrdil torej ni bilo težav. Ker v takem denarnem sistemu ni smiselno kopičiti denarnega bogastva, je s pomočjo denarja ustvarjena resnična koristnost.
V Wörglu je skratka veljalo, da mora ob koncu meseca imetnik potrdila nanj nalepiti znamko v protivrednosti enega odstotka vrednosti, kar pomeni, da je denar devalviral letno po 12% stopnji. To je negativna obrestna mera ali strošek posedovanja denarja. Pravilo je povzročilo t.i. 'taljenje denarja', zato so vsi potrebne nakupe skušali opraviti čim prej in se pred koncem meseca znebiti potrdil - denar se je stekal v trgovine in k obrtnikom, ti pa so z njim na koncu plačali svoje davke, tako da se je denar vsak mesec vrnil nazaj Mestnemu svetu.
Zaradi spodbude kroženju se je v enem letu celoten znesek potrdil obrnil 416-krat ali 13-krat hitreje, kot se je takrat povprečno obračal avstrijski šiling, in s tem ustvaril za tolikokrat večji obseg transakcij v lokalnem gospodarstvu. Poleg tega je na koncu mestni svet dobil nazaj vseh svojih 12.600 brezobrestnih šilingov, tako da je lahko sprostil bančno garancijo in s pobiranjem ležarine zbral še za 1.512 avstrijskih šilingov taks. Z minimalnim dodatnim obdavčenjem, ležarino, je ukrep mestnega sveta na koncu omogočil toliko dodatnih del v lokalni ekonomiji, da je stopnja brezposelnosti v enem samem letu padla za četrtino. Edina težava za širjenje wörglskega denarnega sistema je bilo neposredno vmešavanje imperialne denarne politike, saj je wörglske šilinge zaradi ogrožanja monopola tiskanja denarja v naslednjem letu prepovedala osrednja avstrijska banka. In to kljub temu, da so se za dosežke mnogi osebno zanimali, npr. takratni francoski premier Edouard Daladier in ameriški ekonomist svetovnega slovesa, Irving Fisher.