Prvotna funkcija denarja je bila, da bi služil ljudem kot orodje pri menjavi. Osnovni cilj današnjega denarnega sistema je povsem drugačen. Denar naj sam po sebi služi čim več denarja, s tem raste nenaravno. V tej rasti ga realno gospodarstvo lahko dohaja le nekaj časa. Ko se finančni trgi odlepijo od realnega gospodarstva, se naslednja kriza sistema že napoveduje. Iz zgodovine je mogoče razbrati, da človeštvo doslej ni imelo najboljših receptov za reševanje finančnih kriz, običajno so jim sledili zlom sistema, revolucija ali vojna.
Spletna stran prof. dr. Margrit Kennedy je pregledno razdeljena glede na čas, ki ga ima na voljo obiskovalec. Če ima na voljo le pet minut časa, je njeno življenjsko delo strnjeno v nekaj tezah:
Denar naj služi ljudem in človek naj ne služi denarju. Denar ne dela, doslej smo videli delati le ljudi in stroje. Denar se obrestuje in obresti se znova obrestujejo, obrestno obrestovanje povzroči, da denarno premoženje eksponencialno raste. Zato se mora finančni sistem slej ko prej zrušiti.
Z obrestmi zasluži le 10 odstotkov ljudi, 80 odstotkov jih z obrestmi, ki jih plačujemo vključene v cene vseh dobrin in storitev, pa tudi v davkih, izgublja. Če nemško družbo razdelimo na deset enakih delov, ugotovimo, da le desetina ljudi z obrestmi dobi približno toliko, kot jih plača v vsakodnevnem življenju. Ta prerazporeditev denarja v korist neke male premožne manjšine samo v Nemčiji pomeni, da se v roke najbolj premožnih 10 odstotkov prebivalstva seli 600 milijonov evrov dnevno.
Avtomatično povečevanje denarnega premoženja pri najbolj bogatih na dolgi rok ni združljivo z demokracijo. »Vsa oblast izhaja iz ljudstva« se ob tem dejansko spremeni v »vsa oblast izhaja iz denarja«, kajti realno gospodarstvo postaja od finančnega odvisno in podvrženo njegovemu izsiljevanju. Denarno premoženje se vedno bolj ločuje od realnega gospodarstva in slej ko prej povzroči zlom sistema.
Človeštvo v svoji zgodovini nima ravno pozitivnih zgledov za obdobja krčenja gospodarstva, pojasnjuje Kennedyjeva, vselej sta jih spremljala beda in nasilje. Vse tri »zgodovinske možnosti«, da bi rešili probleme eksponencialne rasti, torej zlom finančnega sistema, revolucije in vojne, doslej niso spremenile sistema. Socialne revolucije so vselej vodile k temu, da so nekatere predstavnike desetine najbogatejših ubili. A ne glede na to, kje se je dogajala revolucija, v Franciji, Rusiji ali na Kitajskem, tudi to ni bistveno spremenilo denarnega sistema. Tega nista mogli spremeniti niti obe svetovni vojni. Danes, ob globalnem finančnem sistemu in vojni mašineriji, ki v kali zatre vsako neželeno revolucijo, torej nobena od zgodovinsko preizkušenih »rešitev« ne pride v poštev. Sedaj potrebujemo sistemsko rešitev, pravi Margrit Kennedy.
Margrit Kennedy je po poklicu arhitektka in strokovnjakinja za ekološko urejanje prostora in pokrajine. To je bil tudi predmet njenih predavanj, ko je bila še profesorica na univerzi v Hannovru. Na univerzi v Pittsburgu je doktorirala in kasneje za OECD in UNESCO vodila raziskovalne projekte na temo Šole kot centri lokalnih skupnosti. Z denarjem se je začela ukvarjati potem, ko je na mednarodni gradbeni razstavi leta 1987 v Berlinu vodila raziskovalni projekt ekologija in energija in so ji sogovorniki večkrat zagotovili, da se njeni projekti ne »izplačajo«. Ugotovila je, da je verjetno nekaj narobe s sistemom, v katerem se projekti varovanja okolja ne izplačajo, in da zagotovo ni nič narobe s takšnimi projekti. Da pravzaprav široko uporabo ekoloških principov v gospodarstvu ovira temeljna napaka v sedaj uporabljanem denarnem sistemu. Od tedaj se Kennedyjeva ukvarja s slabostmi denarnega sistema, ne predava več arhitekture na univerzi in velja za ostrega kritika kapitalističnega reda.
Kdo vlada denarju
»Denar vlada svetu, toda kdo vlada denarju?« se je nemški tednik Spiegel konec leta 2011 spraševal na naslovni strani in s tem uporabil slogan, ki ga Kennedyjeva že leta dolgo uporablja za svoja predavanja. Ob finančnem zlomu leta 2008 je Kennedyjeva upala, da bodo politiki spoznali, da je sedanji denarni sistem presežen, zastarel, da bodo analizirali njegove napake in razmislili o novih sistemih ali vsaj o novih komponentah sistema. Toda namesto tega so vso problematiko znova zgrnili na ramena ljudi in s tem, kot delajo že desetletja, preusmerili pozornost od napak sistema. Samo od leta 1970 do leta 1998 smo imeli 169 valutnih in 96 bančnih kriz; sedaj nas prizadeva globalna, ne več nacionalne ali lokalne krize, in ima zato povsem drugačno moč in trajanje.
Dirk Müller je nemški borzni posrednik in pisatelj. V svetu ga poznajo tudi kot Mr. Daxa ta vzdevek izhaja iz tega, ker je kot borzni posrednik sedel pod ekranom z vrednostmi frankfurtskega borznega indexa in so medijske hiše stanje na borzi rade prikazovale z izrazom na njegovem obrazu.
Leta 2008 je Müller presedlal v borzno hišo Mwb Fairtrade AG, je direktor družbe Finanzethos GmbH, v odbor nemškega parlamenta so ga kot enega od osmih strokovnjakov povabili k razpravi na temo »Kako preprečiti špekulacije s kmetijskimi surovinami«. Leta 2007 je ob začetkih finančne krize začel pisati knjigo Crashkurs, kar bi lahko opisno prevedli Gibanje v smeri zloma knjiga je postala uspešnica, Müller pa gost številnih televizijskih oddaj, kjer so mu priznavali predvsem, da zna to, kar se v finančnem svetu dogaja, povedati dovolj preprosto, da ga razume vsak običajen smrtnik.
Če bi Jožef ob Jezusovem rojstvu odšel v banko
Dirk Müller eksponencialno rast ali obrestno obrestovanje v televizijskih diskusijah rad razloži s tako imenovanim Jožefovim krajcarjem, s katerim je leta 1772 obrestno obrestovanje pojasnil britanski politični filozof in ekonomist Richard Price. Če bi Jožef v času Jezusovega rojstva šel v banko in naložil svoj penny na bančni račun, bi se do leta 1772 ob vsakoletnih 5-odstotnih obrestih na glavnico nabralo 7 britanskih šilingov in 4,5 penija. Toda če bi glavnici vsako leto pripisali tudi obresti in jih skupaj z njo obrestovali vsako naslednje leto, bi se na računu do leta 1772 nabrala vsota, s katero bi bilo tedaj moč kupiti toliko zlata, kolikor je teža 150 milijonov zemeljskih krogel. Do leta 2012 bi se nabralo premoženje v višini skoraj 43.000 sekstilijonov (42.940.760.203.207.000.000.000.000.000. 000.000.000.000) evrov.
Obrestno obrestovanje je torej strupeni trn našega finančnega in dolžniškega sistema, trdi borzni posrednik Dirk Müller, in k temu prišteje še emisijo oziroma tiskanje vselej novih količin denarja.
Kako težko človeški intelekt razume eksponencialno rast, dokazuje preizkus, ki ga je Kennedyjeva uporabila neštetokrat. Ljudi je vprašala, kaj bi izbrali, če bi jim šef ponudil, da jim leto dni plača po tisoč evrov na teden ali pa prvi teden en cent in zatem vsak naslednji teden dvojno vsoto zneska, ki je bil izplačan teden pred tem. Večina ljudi je izbrala 1000 evrov na teden in pri tem ni dojela, da bi, če bi se odločili za drugo možnost, že po 21 tednih dobili enako vsoto denarja kot tisti, ki so dotlej prejemali 1000 evrov na teden. V zadnjem od 52 tednov, kolikor jih ima običajno leto, bi njihov prihodek znašal 22 letnih bruto družbenih proizvodov Nemčije.
Ob tem nazornem primeru, kako težko je človeškemu razumu dojeti pravi doseg eksponencialne rasti, Kennedyjeva poudarja, da je ob iskanju rešitev najbolj pomembno, da vsaj 10 odstotkov prebivalstva razume, za kaj pri vsej stvari gre. To pomeni razumevanje, da se ne soočamo le s prehodnim finančnim problemom, prehodno finančno krizo, temveč imamo sistemski problem.
Sedanji denarni sistem ni nekaj naravnega, trdi Kennedyjeva, ustvarili so ga ljudje in ljudje ga lahko tudi spremenijo. Z uvajanjem raznolikih denarnih sistemov, s časovnimi bankami, ki temeljijo na obračunu delovnih ur, uvajanjem regionalnih valut, ki spodbujajo regionalna gospodarstva, in komplementarnimi valutami, ki dopolnjujejo evro in v prvi vrsti služijo socialnim, ekološkim in gospodarskim namenom. Svet tako v zgodovini kot tudi v sedanjosti pozna številne uspešne primere.
Čudež iz Wörgla
Nihče ne ve, čigav je bil izvod prepovedanega političnega časopisa, ki ga je januarja 1916 v bližini fronte prve svetovne vojne našel avstrijski vlakovodja Michael Unterguggenberger, in nihče ne ve, ali bi mala vasica na Tirolskem doživela svoj »čudež«, po katerem jo poznajo po vsem svetu, če bi strojevodja le izpolnjeval dolžnost, ki mu jo je zaupal avstro-ogrski cesar, in v tedanji Galiciji (današnji Ukrajini) dolge železniške vagone, naložene z orožjem in človeško silo, spravil čim bližje k fronti. Toda vlakovodja je za trenutek prekinil svojo službo domovini in v roke vzel časnik z nenavadnim imenom Der Physiokrat.
Omenjeni časopis je tedaj izhajal mesečno v nakladi 600 izvodov. Založnik in eden glavnih avtorjev je bil Silvio Gesell, trgovec, vegetarijanec in ekonomski avtodidakt s takrat nenavadno idejo. Gesell je trdil, da je osnovno zlo vseh financ to, da denar ni železo in ne zarjavi ne glede na to, kako dolgo ga hranimo. Nasprotno, denar s tem, če ga hranimo, pridobi vrednost.
Kdor svoj denar hrani in zanj dobiva obresti in obresti od obresti, se ne ukvarja s tem, da mora kapitalski donos pravzaprav nekdo ustvariti. Dokler podjetja ustvarjajo dovolj dobička, teče vse kot po maslu, toda lepega dne tudi največja prizadevnost in najboljše ideje ne zadostujejo več, da bi lahko redno poravnali obrestno obrestovane dolgove, in podjetja gredo v stečaj. Gesell zato sluti, da konec vojne še ne pomeni konca bede in da ljudem nesreče ne bodo več nosili topovi in tanki, temveč borze in banke.
Četudi avstrijski vlakovodja sprva ni bil povsem prepričan v pravilnost Gesllovih teorij, jih je zgodovina potrdila in v četrtek, 24. oktobra 1929, se je v New Yorku zlomil ameriški borzni indeks Dow Jones, špekulanti so si jemali življenja in skakali skozi okna, banke so bankrotirale druga za drugo. Kmalu zatem je bila Amerika dežela lačnih brezposelnih in vlakovodij, ki so v peči lokomotiv metali pšenico, ker žita nihče več ni kupil. Ko je leta 1931 Unterguggenberger postal župan Wörgla, je kriza dosegla tudi Evropo. Tovarna celuloze v kraju, ki je nekoč zaposlovala štiristo ljudi, je zaprla svoja vrata, pivovarna se je borila za preživetje. Po glavnem trgu so korakali mladi možje v rjavih srajcah in s kljukastimi križi na rokavih, leta 1932 je NSDAP na deželnih volitvah dobila več kot 20 odstotkov glasov. V Wörglu je bil brezposeln vsak četrti, k županu so ljudje hodili prosit denar za preživetje.
Vladi na Dunaju je kot edino orožje boja proti krizi padlo na pamet le varčevanje, zniževanje plač, varčevanje pri državnih izdatkih, odpuščanje v javni upravi. Unterguggenberger si je ob tem postavil nekaj logičnih vprašanj: Če varčujem in hodim bos, ali to pomaga čevljarju? Če varčujem in ne potujem, ali to pomaga železnici? Če varčujem in ne jem masla, ali to res pomaga kmetu? Unterguggenberger je ugotovil, da ljudje morajo trošiti, če hočejo pomagati čevljarju, kmetu in železnici, in če ljudje nimajo denarja, jim ga mora dati država. V Wörglu je bil država on.
Odločil se je, da ne bo varčeval, da bo gradil mostove in ceste. Ker ga je še vedno skrbelo, da zidarji in inženirji, ki jih bodo gradili, prejetih plač ne bodo porabili, temveč bodo varčevali, je občinskim svetnikom predstavil nenavadno idejo. V obtok bodo spravili svoj denar, ki se od običajnega razlikuje po tem, da je treba z nalepljeno znamkico iz meseca v mesec podaljševati njegovo veljavnost. Kdor je hotel, da njegov bankovec za 10 šilingov obdrži svojo vrednost tudi naslednji mesec, je moral za 10 grošev kupiti znamkico. Denar mora biti minljiv, izgubljati vrednost, razen če se ga prej ne potroši, je bila Gesllova ideja, na katero se je oprl župan in poskrbel za to, da je denar krožil.
V naslednjih letih so zgradili železobetonski most, smučarsko skakalnico, tri ceste, šolo pa so priključili na kanalizacijo. Medtem ko je po vsej Avstriji brezposelnost naraščala, se je v Wörglu zniževala. Kljub temu da je bilo denarja v obtoku le za 5500 šilingov več kot prej, je ta precej hitreje krožil, trgovci so zaslužili in davki so polnili občinsko blagajno. V Wörglu sta vladala blaginja in mir.
Župan je postal popularen, o njem so pisali časopisi po vsem svetu, hoteli so ga imeti za finančnega ministra na Dunaju, tirolsko mestece so hotela posnemati tudi druga velika avstrijska mesta, Linz, Steyr in Spittal. Toda avstrijska nacionalna banka nad tem ni bila navdušena, le ona je namreč tista, ki sme tiskati denar. Ko je 18. novembra 1933 avstrijsko upravno sodišče ugotovilo, da denar iz Wörgla krši zakon, je bilo čudeža v tirolski občini konec. Skupaj z ostalo državo jo je v nekaj letih potegnilo v vrtinec nacizma in druge svetovne vojne.
Danes ima Wörgl spet svojo komplementarno valuto, Unterguggenbergerjev denar iz časa pred drugo svetovno vojno pa ostaja zgled številnim regionalnim valutam v Nemčiji in drugje po svetu, princip v veliki meri ostaja isti.
Denar iz waldorfske šole
Januarja letos Chiemgauer praznuje svoj deseti rojstni dan. Regionalna valuta je leta 2003 nastala kot projekt 10. razreda waldorfske šole v kraju Prien na Bavarskem po konceptu učitelja ekonomije Christiana Gellerija. Istega leta junija so ustanovili še društvo, ki je upravljalo lokalni denar.
Ker se je pobuda nadvse dinamično razvijala, je prerasla okvire šole in danes regionalni denar upravlja socialna zadruga Regios eG, ki ima okoli 3000 članov, med njimi 600 podjetij in 250 neprofitnih organizacij iz regije. Cilj regionalnega denarja je krepiti regionalno gospodarstvo in podpreti neprofitne organizacije v deželnem okrožju Chiemgau. Svojim članom, malim podjetnikom in obrtnikom, hkrati zadruga ponuja tudi brezobrestne kredite v višini do največ 20.000 evrov, ki jih morajo odplačati v 36 mesecih.
Regijski denar obstaja v obliki kuponov in v obliki elektronskega denarja, vsak uporabnik mora biti hkrati tudi član zadruge. Kupone lahko uporabniki na 45 mestih (v bankah, trgovinah) kupijo z evri v razmerju 1:1, vendar pa jih posamezniki ne morejo zamenjati nazaj v evro. To lahko storijo le trgovci in podjetja, pri tem pa morajo plačati 5-odstotno provizijo. Šestdeset odstotkov tako zbranega denarja se nameni neprofitnim organizacijam v regiji, 40 odstotkov ostaja za pokritje stroškov založnika.
Kuponi so veljavni najmanj dva in največ pet mesecev, kdor hoče podaljšati njihovo veljavnost nad dva meseca, mora kupiti nalepko v višini 2 odstotkov vrednosti kupona. Kateri neprofitni organizaciji bodo namenili denar ob nakupu, odločajo kupci kuponov. V obtoku so kuponi od 1 do 50 chiemgauerjev. V začetku leta 2010 je bilo v obtoku 400.000 chiemgauerjev. Promet leta 2003 je bil 70.000 evrov, leta 2008 tri milijone evrov in leta 2009 štiri milijone evrov. Chiemgauer je tako v Nemčiji največji sistem regijskega denarja in ena najbolj uspešnih komplementarnih valut na svetu.
V časih krize je nastal tudi največji švicarski sistem alternativnega obračunavanja. Leta 1934 je skupaj s še 15 somišljeniki gospodarsko zadrugo ustanovil učitelj in pisatelj Werner Zimmerman. Idejo je dobil na dveh študijskih potovanjih po Danskem, kjer se je seznanil z zadrugo JAK, podobnim negotovinskim obračunskim sistemom (Afregningscentralen), ki je nastal istega leta. Leta 1936 je švicarska zadruga dobila bančno licenco.
Med svetovno krizo in z njo povezano slabo likvidnostjo so švicarska podjetja, namesto da bi investirala, denar zadrževala, kar je še zmanjšalo količino denarja v obtoku. Mali podjetniki so se na razmere odzvali tako, da so ustanovili komplementarno valuto, ki so jo poimenovali WIR, njena vrednost je vezana na švicarski frank, njena glavna značilnost pa je, da ne pozna obrestovanja. Kot spodbuda, da bi ljudje denar kar najhitreje znova potrošili in s tem spodbujali promet med malimi in srednjimi podjetniki v zadrugi, namreč vloge na računih niso obrestovane.
Obračunski sistem WIR deluje kot negotovinski promet med člani, dobroimetja in bremenitve se beležijo na računih v centrali WIR Banke v Baslu. Kot plačilno sredstvo služijo neke vrste čeki in plačilna kartica WIR, ki se največkrat uporablja v gostinstvu in trgovini na drobno. V sistem je vključenih okoli 76.000 malih in srednjih podjetij po vsej Švici, vsako podjetje pa se lahko odloči, kolikšen del plačila bo sprejelo v valuti WIR.
WIR je leta 2004 dobil kodo CHW in s tem postal neke vrste druga uradna valuta v Švici. Ker WIR Banka za svoje člane deluje kot emisijska banka in ji torej ni treba zaslužiti za obresti medbančnega poslovanja, lahko kredite svojim članom ponuja po posebej ugodni obrestni meri. Od leta 1997 je WIR Banka postopno začela vstopati v švicarski bančni sistem in od leta 2000 svoje usluge ponuja tudi nečlanom, pri čemer je delno izgubila svoj dotlej nepridobitni značaj.
Ideja, na katero se opirajo regijski denarni sistemi ali pa dopolnilni denarni sistemi, je, da denar ostane v lokalnem, regionalnem okolju in služi skupnosti, ne pa da konča v nogavici ali na špekulativnih svetovnih finančnih trgih. Pri tem se v Evropi zgledujejo tudi po številnih uspešnih sistemih predvsem v Aziji in Ameriki. Na Japonskem poznajo že več kot 175 različic komplementarnih sistemov, pri čemer gre pogosto za različne kombinacije časovnih bank in kuponov. Z njimi rešujejo tudi problem pomoči ostarelim.
Največkrat so alternativni sistemi menjave nastajali v časih krize in pogosto so jo ljudje z njihovo pomočjo lažje preživeli. Njihova ambicija ni, da bi povsem nadomestili obstoječi globalni denarni sistem, povečujejo pa raznolikost sistemov menjave in vsaj na nekaterih področjih znova uresničujejo osnovno funkcijo denarja: služiti ljudem.
