Pozdravljeni vsi, ki imate še radi domovino!

Misli mi uhajajo nazaj v devedeseta. V tiste dni, ko smo začeli gospodariti na svojem. Kot pav ponosen sem hodil na okoli. USPELO NAM JE! Uspele so nam sanje tisočletja! Pravzaprav z malo truda. Kot zadetek na loteriji.  Odzivi sveta in sosedstva so bili izjemni. Za pridne, sposobne in marljive smo veljali. Brezposelnih je bilo komaj kaj, tovarn, da jih nisi preštel v vsakem kraju, gradilo se je, obnavljalo, tudi podiralo, kar se ne bi smelo, kot povsod v naglici na poti k USPEHU.  Na oblasti so se menjavali desni in levi... In... Hudiča, to nas je pokopalo!!! Nismo bili enotni, kot tiste prelomne dni. Če se dva slaba šoferja na avtobusu tepeta za volan, potem bo šel avtobus s ceste. In je šel. V kup dreka in gnojnice. Kriv ni nihče. Ljudstvo pač. Nismo navijali za  pravega šoferja, nas sedaj poučujejo. Izginil je ponos, izginila je zgodba o uspehu, izginil je nasmeh in gube in skrb so se nam vrezale v čelo in obraz. Lačni smo, obubožani, brez dela...  Avtobus z dva milijona potnikov je v gnoju. Godrnjajo, vpijejo, razbijajo stekla, grozijo. Šoferja pa... Spomin ju je zapustil. Pozabila sta, da sta se dvajset let tepla za volanom in si nagajala. Le kaj je zdaj s temi bebastimi potniki?  

Veste, VSI smo krivi! Šoferja in potniki! Nismo ustavili neposobnežev pri volanu. Nismo se drli, ko so nam iz tanka kradli bencin, niti opazili nismo, kdaj je  nekdo ukradel blagajno z izkupičkom.  Pokradli so nam gume, kolesa ...Pravzaprav smo gledali krajo, pa so neki "odvetniki", ki so bili tudi na avtobusu rekli, da to ni kraja. Da bodo nedolžni  tatovi že vrnili bencin, gume, kolesa... Vsi potniki so sedaj pametni, kaj je treba narediti. Vsak ima svojo idejo. Eni krivijo radarje, da smo šli s ceste, drugi šoferja, tretji slab avtobus... Furmana sta kriva , ljudje. Dobro sta bila plačana, pa nista sposobna peljati avtobusa. O, sposobna sta ga bila takrat ukrasti Jugi in na hitro odpeljati. Ampak peljali smo se v napačno smer. In cik cak. Levo, desno, levo, desno in na koncu v graben. Pravzaprav smo še na slabšem kot tedaj, ko smo ukradli avtobus Jugi. Zdaj smo v gnoju do oken! Smrdi vse okrog nas. Pol sveta se nam smeje. Na soboto smo v šoferja metali granitne kocke, na nedeljo ob volitvah smo jima dajali nazaj ključe od avtobusa... Naj nas peljeta naprej. Brez bencina in koles... Še vedno in še bolj skregana... Najprej se moramo zmeniti, kaj bi radi. Popraviti avtobus, poloviti tatove bencina in koles in jih prisiliti, da vse vrnejo nazaj. Tudi blagajno hočemo nazaj. Jutri bo treba tankati, jesti. Pravzaprav se kaže ena lučka v temi. Ne bodimo od sreče pijani, ko smo se potniki vsaj prebudili in začeli godrnjati! Streznimo se in razmislimo kako naprej. Ko imaš idejo, si že zmagal.  Jaz bi se spet peljal naprej s tem avtobusom, ki ima napis Slovenija. Ampak za Boga, ne s skreganima šoferjema in ne več  z njima. Peljal bi se z novim, ki ne bo vozil ne levo in ne desno in bo imel izpit za vožnjo. Ta dva ga, žali Bog, nista imela nikoli!
Potnik JANEZ M. (na avtobusu brez bencina, blagajne in koles...)